12. 11. 2013
Praznik upanja – Martinovo za otroke
Društvo SOŽITJE Kranj
Kranj, Kidričeva 51
V Kranju, 12.11.2013
VABILO
V petek, 15. novembra 2013
vas vabimo na prireditev
»Praznik upanja – Martinovo za otroke«,
ki ga organiziramo skupaj s Kulturnim centrom Krice krace.
vas vabimo na prireditev
»Praznik upanja – Martinovo za otroke«,
ki ga organiziramo skupaj s Kulturnim centrom Krice krace.
Zbrali se bomo na vrtu Krice krace na Tomšičevi ulici 14 v Kranju, ob 18. uri.
V laternice, ki smo jih izdelali na prostočasnih delavnicah, bomo dali svečke.
Z lučkami se bomo nato odpravili na kratek pohod; peli bomo pesmi, ki so namenjene temu običaju.
Več o tem običaju si lahko preberete na spletni strani društva (www.sozitje.si).
Prisrčno vabljeni.
Predsednica
Branka PERNE
PRAZNIK UPANJA – MARTINOVO ZA OTROKE
Pozno jeseni, ko sonce samo še sramežljivo posije skozi oblake in se narava že v polni meri odeva v svoja jesenska oblačila zemeljskih barv, se zemlja pripravlja za vdih in dejavnost elementarnih bitij počasi usiha. Veter čedalje pogosteje prinaša temne deževne dneve. Meglene tančice prevzemajo vlogo zavese med posameznikom in okoljem, med zunanjostjo in notranjostjo, med materialnim in duhovnim svetom. Ljudje se začenjamo zavedati sil lastnega jaza. Poleti se čutimo osvobojene in smo predani zunanjemu svetu. Pozimi pa se spoznamo v svoji biti, v svoji notranjosti.
Po Mihaelovem nas čaka zunaj na vrtu veliko dela. Pospraviti moramo cvetlične gredice in nasadimo čebulice zgodnjega spomladanskega cvetja. Prirezati moramo nekatere trajnice rož in zelišč. Vse do novembra grabimo listje in ga odnašamo na kompost. Otroci nam pri vseh opravilih lahko pomagajo.
11. Novembra goduje sv. Martin, ki se je rodil v Panoniji leta 316 in umrl 11. Novembra 397. Svojo kariero je začel kot vojak. Kmalu je spoznal, da je v resnici Kristusov vojak in zaprosil za razrešitev iz vojske. Ker so ga obtožili strahopetnosti, je ponudil, da bo stal neoborožen med bojnima črtama.
Najbolj znan pa je sv. Martin po legendi, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Izvlekel je svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu. Naslednjo noč se mu je prikazal Kristus, oblečen v polovico plašča in rekel: "Martin me je ogrnil s tem ogrinjalom". Ta izkušnja potrjuje njegovo predanost vsemu človeštvu in izraža lepoto keltskega gostoljubja.
Martinovega pol plašča prinaša upanje in udobje beraču in njegovo sočutno dejanje nas lahko ogreje in ščiti pred zimskim obupom.
Sv. Martin je poznan v krščanski skupnost kot globoko veren mož, ki je resnično doživel pomen besed: "Kar si storil mojemu soverniku, si storil meni in tako postal predstavnik krščanske drže bratstva".
Tradicionalen način praznovanja Martinovega v zahodni Evropi je hoja z lučkami in petje, ki izvira iz Francije. Sv. Martin je spoznal nebeški diamant v ubogem možu iz Amiensa in mu dal za zaščito svoj plašč. Ko naredimo lučke iz papirja, lahko začutimo, da damo zaščito majhnemu ogenjčku, ki je začel svetiti na Mihaelovo. Ta ogenjček lahko nesemo varno skozi temen gozd in lučka je lahko še tako majhna in krhka, a prinese olajšanje v temi. Na noč Martinovega v mnogih predelih Francije organizirajo festivale svetilk, ki jih nosijo skozi temne gozdičke in v domove, pojejo pesmice in delijo preproste piškote z dekoracijami sonca.
Otroci v mnogih državah izdelujejo v tem času svoje svetilke iz papirja, na katerih so motivi sonca, zvezd in lune. Ko je zunaj vedno bolj temno, želi notranja luč nas vseh svetiti dalje. Ni naključje, da so svetilke okrašene z zvezdami, lunami in sonci in da se ti motivi ponavljajo tudi v pesmicah, ki jih pojemo, ko svetimo s svetilkami v temi. Spominjajo nas, da želijo nebeške sile živeti v človeških dušah na zemlji.
Marsikje otroci prosjačijo za darilca, ko hodijo naokrog s svojimi svetilkami.
Da pa bi otrokom bolje predstavili značaj in pomen sv. Martina, jih lahko spodbujamo k temu, da sami kaj podarijo. Namesto, da iščemo dobroto sv. Martina pri drugih, jo raje sami pokažimo. Veliko je ljudi, ki jih lahko tako osrečimo: ostareli, osamljeni, bolni, ...
Vse šege in navade, ki so se nabrale okoli Martinovega na Slovenskem, se pač ujemajo z ljudskim rekom, da je Martinovo jesenski pust. Da je res tako, je pripomogel tudi zgodovinski razvoj. Sv. Martin sam pri tem nima nobenega vpliva. Karkoli se ob martinovanju godi, vse je znatno starejšega izvora. Spet je bilo namreč tako, da je priljubljen svetnik, čigar god je postavila Cerkev v primeren čas, moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti.
V novembru so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekakšen praznik v zahvalo za letino, imeli so tudi koline, da so si pripravili zalogo za prihajajoči zimski čas, ob tem pa so pastirji imeli svoja obredna slavja: zahvaliti se je bilo treba za uspešno pašo, zmanjšanim čredam pa je bilo treba izprositi blagoslov. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to razbiramo v martinovanju, kakršno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še danes.
V današnjih predstavah našega ljudstva živi sv. Martin predvsem kot usmiljen vojščak, ki z mečem reže svoj plašč, da bo polovico dal golemu siromaku. Takega kažejo vse naše oltarne slike, kot tisto izmed legend, ki se je ljudstvu najbolj vtisnila v spomin. Sredi 15. stoletja je slikar Bolfgangus v Crngrobu naslikal ta prizor. Že konec 14. Stoletja pa je slikar Janez Aquila iz Radgone v cerkvi v Martjancih v Prekmurju med drugim v stenskem pasu naslikal tri prizore iz legende o sv. Martinu.
Dokaj poznejša je legenda o goseh, ki so izdale Martina, ki se je baje skril k njim, ko so ga iskali, da bi mu sporočili izvolitev za škofa. Legenda je seveda izmišljena in naj bi razložila od kod gos , ki jo vidimo na podobah sv. Martina. V mnogih deželah, tudi pri nas, je gos obredna jed na Martinovo.
V izročilu in zavesti našega ljudstva velja marsikje pojedina na Martinovo kot odmev na stari zahvalni praznik. Že cerkev je uvedla zahvalno nedeljo, ki jo obhajajo ponekod na prvo nedeljo v novembru. Tedaj prineso v cerkev poljske sadeže, da se z njimi zahvalijo Bogu za dobro letino.
Posebno slovesno je martinovanje v vinskih kleteh, zakaj na Martinovo se novi mošt že spremeni v vino.
Gos se je pridružila Martinu že zelo zgodaj. Bila je po vsej verjetnosti daritvena žival pri poganskih jesenskih obredjih.
Po stari veri so prihajali k nekaterim slavjem tudi duhovi prednikov. Zahtevali so svoj delež in ga tudi dobili. Tudi jesenski zahvalni praznik je bil takšno slavje.
Da je Martinova pojedina naslednica poganskih zahvalnih slavij, dokazujeta dva primera, eden s Štajerske in drugi iz Bele krajine. Poročilo o martinovanju v Zavrču pri Ptuju konča zanimiva pripomba: ko gostje odhajajo, pustijo gostitelji vse na mizi naloženo, da bi bilo prihodnje leto obilno. To navedbo dopolnjuje poročilo iz Bele Krajine: ko gostje odidejo, pustijo na mizi v zidanici majoliko, napolnjeno z vinom in kozarec, da bi tudi verne duše v vicah bile deležne martinovanja in njegovih dobrot
